Simon Gregorčič - Daritev

Daritev bodi ti življenje celo:
Oltar najlepši je -- srca oltar,
Ljubezen sveta v njem -- nebeški je žar,
Gospodu žrtva -- vsako dobro delo.

O, da srce gojilo bi vsekdar.
Ta sveti žar, naj živo bi gorelo,
Enako kresu vedno ti plamtelo,
Bogu in domu žgalo vreden dar!

Odločno odpovej se svoji sreči,
Goreče išči drugim jo doseči,
Živeti vrli mož ne sme za se.
Iz bratov sreče njemu sreča klije,
Veselje ljudsko njemu v oku sije,
In tuja solza mu meči srce!

B.Š.Žmavc - Sreča

Sreča je nenavadnih oblik,
barv, vonjav in velikosti,
sreča je vsemu srečen zapik,
od rojstva, pa do starosti.

Sreča je rožnat dežnik
nad sivim dežjem bridkosti
in svilnat klobuček vedrine
nad pustim licem strogosti.

Sreča je šop majhnih srečic
za vse, ki jih znajo ubrati,
je škrlaten srček ljubezni
narisan nad vhodnimi vrati.

Sreča je pesem, prijatelj,
kocka in plišast medvedek,
je neponovljiv trenutek,
lep, dragocen in redek.

Sreča je najbolj srečnih
velikosti, vonjav in oblik
in nikoli je ni preveč
za tisti srečenosen dotik.

France Prešeren - Slovo od mladosti

Dni mojih lepša polovica kmalo,
mladosti leta, kmalo ste minule,
rodile ve ste meni cvetja malo,
še tega rož'ce so se koj usule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjev jeze so pogosto rjule,
mladost, vendar po tvoji temni zarji
srce bridko vzdihuje, Bog te obvarji!

Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dokaj strup njegov je umoril:
sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje,
svet zanič'vati se je zagovoril,
ljubezen zvesto najti, kratke sanje!
Zbežale ste, ko se je dan zazoril.
Modrost, pravičnost, učenost, device,
brez dot žal'vati videl sem samice.

Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak' veter nje nasproti vleče,
kogar v zibeli vid'la je berača,
da le petica da ime sloveče,
da človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepi z golj'fijami, ležami.

Te videt', grje videti napake,
je srcu rane vsekalo krvave,
mladosti jasnost vendar misli take
si kmalo iz srca spodi in glave,
gradove svetle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v puščave,
povsod vesele lučice prižiga,
ji up golj'fivi, k njim iz stisk ji miga.

Ne zmisli, da dih prve sap'ce bode
odnesel to, kar misli so stvarile,
pozabi koj nesreč prestanih škode
in ran, ki so se komaj zacelile,
dokler, da smo brez dna polnili sode,
'zuče nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost po tvoji temni zarji
srce zdih'valo bo mi, Bog te obvarji!

Simon Gregorčič - Življenje ni praznik

Cvetočega lica, cvetočih še let
zdaj prve korake namerjaš med svet-
nastlali na stezo so pisan ti cvet.
Po poljskih cveticah te žive cvetice
spremljajo kot ženina mlade družice.
In svatov prijateljskih radostni trop
praznuje tvoj prvi v življenje vstop.
In tebe- pač moti te cvetje na poti-
to občo veselje se tudi poloti!
Ne čutiš- naj srca ne vara te čut!-
da vhod le v življenje je s cvetjem posut?
Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,
le trnje zakriva, da zvene ti rano?
Prijatelj ne bodeš za zlo mi pač vzel
resnobne besede na praznik vesel:
Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti deloven dan!
Od zore do mraka rosan in potan
ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!
Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča,
dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
a delo in trud ti nebo blagoslovi!

Tone Pavček - Ko hodiš ...

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi - do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova,
poskusi vnovič in zopet in znova.

Pablo Neruda - Ne dovoli si počasnega umiranja!

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi…
Ne dovolite si počasnega umiranja

Karel Destovnik Kajuh - Zakaj ne nosite...

Zakaj ne nosite v dlaneh
svojih src, ljudje?
Zakaj vam niso vpisane v očeh
vaše misli in želje?
Kajti prav v teh dneh,
ko je vsaka slutnja greh,
ko si vsak želi uteh
in skriva vsak po svojih se poteh,
prav v teh, prav v teh usodnih dneh
bi morali nositi vsi srca v dlaneh ...
In takrat bi se zavedeli,
kaj naš up velja,
kaj velja naš težki boj,
da ni malo naših,
da nas je nebroj!

Ljudje,
če v vaših bi očeh razbral,
po kakšnih hodite poteh,
in če vsakdo od vseh srca
na dlan bi dal,
da človek bi človeka prepoznal,
takrat bi v hipu
stari svet propal ...

Ciril Zlobec - In vendar

Vsa vljudnost laž in laž je ves tvoj smeh,
oči so me obtoževale,
in žalostne še v mojih so očeh
laži, samo laži iskale.

Vem draga, najiskrenejši pogledi
nikoli niso brez laži,
in laž je v komaj dahnjeni besedi,
čeprav srce jo govori.

In vendar... Le zapri, zapri oči,
naj tiho draga te poljubim,
morda v poljubu ni, še ni laži
in boš spoznala, če te ljubim.

Simon Gregorčič - Svarilo

Stara mati kara me:
"Hčerka, hčerka mila,
slabo sem te, žalibog,
slabo izredila!

Kjer so fantje, kjer je ples,
tja zahajaš rada,
božja služba, božji hram-
to ti ne dopada.

Le sosedovo poglej,
ta v izgled ti bodi,
pridno ona dan na dan
k božji službi hodi.

Kot zamaknjena kleči
doli v prvem stoli,
na oltar upre oči
in pobožno moli."

Skrbna mati dan na dan
svoj pouk ponavlja
ter mi hčer sosedovo
za izgled postavlja.

Jaz se pa smehljam, ker vem,
da soseda mlada
mladega cerkovnika
gleda srčno rada.

Simon Jenko - Po slovesu

Teman oblak izza gore
privlekel se je nad polje,
nad poljem v sredi je obstal,
nebo je čez in čez obdal.

To ni oblak izza gore,
to tudi ni ravno polje;
to misel le je žalostna
na sredi srca mojega.

Paul Verlaine - Luna seje

Luna seje
Luč prek gozdnih jas;
Z vsake veje
Poslovi se glas
Od senčnih brezen...

O ljubezen.

Ribnik riše,
Kot zrcalo,
Vse obrise
Vrbe nad obalo,
Veter joka na ves glas...

Sanjajva, sedaj je čas.

Nežno prek sveta
Razstrti mir
Kot da z neba
Sneži večer,
Med mavrico zvezda...

Najlepši hip srca.

Niko Grafenauer - Bolečina

Bolečina je k joku nabrana
in včasih privre na oči.
Od nje nas kot živa rana
duša skeli.

Ljubezenska bolečina se sladko dotika
pekla in neba.
Od njiju se duša svetlika
kot mavrica.

A včasih je, ko da nas hoče
izžgati do dna.
Takrat sam živ svinec
vanjo kaplja.

Toda najglobje boli bolečina,
ki se v brezčutnost odmika.
V njej korenini višina
smrtnega krika.

Takrat bolečina doseže
svoj prag.
In se na drugi strani brez teže
potopi v mrak.

Ivan Cankar - O čas

O čas, ki v temno večnost brez miru hitiš - bojim se te.
Razdiraš upe, ko prihodnost razsvetliš - bojim se te.
Kedar otožen hrepenim po svoji dragi,
in ti, kot spal bi sladke sanje, obstojiš - bojim se te.
Kedar presrečen jo objamem, in se vzdramiš
in kot na orlovih perotih odbežiš - bojim se te.
V nemirnih dvomih, da želja prelepih mojih
kot dal si jih, vseh zopet v grob ne položiš - bojim se te.
A najbolj še ko vem, da v svojem urnem begu
ljubezen in zvestobo ti s seboj drviš - bojim se te.

Minatti - Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se lačna nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti
...ker drevesa in trave vedo za samoto
kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo
...ker reka ve za žalost
če se le nagne nad svojo globino
...ker kamen pozna bolečino
koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce...

Josip Murn Aleksandrov - Od Save mrzel veter

Od Save mrzel veter že zavel je,
poslovil sem se in odšel,
predobro v duši mi bilo je mladi,
da še ostal bi in sedel.

Izmučilo si me, oholo dekle,
in več ko prej ni moj obraz -
le zbudil ponos v njem se, orel stari,
in sram me je za prošli čas ...

Prešla slabost, bremen odpalo breme,
hej, vriskal bi, ko veter vel;
tako pozabi, glej, tako dviguje
v prostost se zopet ptič vesel!

Mihail J. Lermontov - Jadro

Na sinji morski se gladini
v meglicah jadro lesketa ...
Le česa išče si v tujini
in kaj pustilo je doma?

Morje kipi in veter vleče,
škripaje jambor se šibi.
Ah, jadro si ne išče sreče,
pred srečo tudi ne beži! -

Nad njim se sončna luč razžarja,
pod njim je morje v dalj in šir.
A jadro si želi viharja,
kot da v viharju bil bi mir!

Dante Alighieri - Ljubezen

Tako krepostna, plemenita zdi
se moja draga, ko se s kom pozdravi,
da sred besede jezik se zaustavi
in se pred njo povesijo oči.

In v hvali, ki oglaša se za njo,
gre, skromna in s ponižnostjo odeta,
in zdi se, kot da z onega je sveta,
prišla pokazat čudež na zemljo.

Kdor vidi jo, presunjen vztrepeta
in skoz oči vanj lijejo radosti,
ki jih razume le, kdor jih uživa,

in z njenih usten zdi se, da razliva
se blagi duh ljubezni, poln sladkosti,
ki srcu "Ljubi!" tiho šepeta.

Oton Župančič - Tiho prihaja mrak

Tiho prihaja mrak,
plah je njegov korak,
ni ga čuti.
Srce, zakaj drhtiš?
Česa, povej, se bojiš
v tej minuti?

Ali teman spomin
se je zgostil iz temin
brezobraznih?
Ali bodočnost-vampir
puhnil v večni je mir
misli ti blaznih?

Ali je jata vetrov
šla preko dragih grobov
zapuščenih?
Ali iz daljnih samot
prišla je pesem sirot
zasolzenih?

Tiho prihaja mrak,
plah je njegov korak,
plaho bega.
Srce, zakaj drhtiš?
Česa, povej, se bojiš?
Vsega, vsega ...

Božo Vodušek - Krog

Kdor sovraži in kdor ljubi,
ima svojega soigralca.
Ostri udarci, sladki poljubi
kri lijejo v dvobojevalca.

A kdor sam sebe ljubi,
živi od lastne krvi,
v užitku se vdaja pogubi,
kakor sveča, ki sebe gori.

A kdor sam sebe sovraži,
živi od lastne krvi.
Bolečine ne utolaži,
kdor sam udarja in sam trpi.

Kdor sam sebe sovraži in ljubi,
ne ve nikoli, da živi.
Ostri udarci, sladki poljubi
v svetu, kjer odmeva ni.

France Balantič - Popotnica

Naj še enkrat se zgubim
v vranje ti oči in lase,
naj v dlaneh se umirim
kot metulj v tišini jase.

Ne odreci ust medice
in ne mešaj je s solzami,
naj ne bo ti temno lice
kakor jelša nad vodami!

Smej se, ko bom šel od tod,
da popotnica bogata
bo spomin in moč za pot,
ki spet vodi ti pred vrata.

VA - Prvi lastovki

Prišli sta iz toplega juga
v sončno popoldne veselo,
žgolenje je mene ogrelo,
pozabljena zimska je tuga.

A sonce pred temo je odšlo
in mraz je peruti razgrnil
ter srčeci mali otrpnil,
ko domu sta odpeli slovo.

Prihaja že toplo poletje,
smetišče prekrilo je vaju,
vse polno je petja v maju
in travniki polni so cvetja

Feri Lainšček - Ne bodi kot drugi

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.

Byron - Slovo

Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet;
preziral smrad njegov sem, nisem v prahu ril
s koleni, z ragljo laskavih besed,
ne lic v smehljaj koval, ne na vse grlo vpil
kot tujih ust odmev; krivičen bi mi bil,
kdor bi me k takim štel; med njimi sem živel,
a tujec sem jih bil; v mrtvaški sem zavil
se prt njim tujih misli; in bi še živel,
da ni razum od lastnih misli otopel.

Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet;
a naj bo viteško slovo! Verujem v to,
da so - če prav jih nisem našel v teku let -
obljube, ki drže in upi, ki ne mro,
in čednosti usmiljene, ki nam na tko
pogubnih zank, da tu in tam srce
še čuti, ko se bližnjemu solzi oko,
da so stvari, ki skoraj so to, kar se zde,
da srečna ni le sen in ne svoboda le ime.

Romanje grofiča Harolda; Gorge Gordon Byron

France Prešeren – Sila spomina

Drug ti je v skŕbno nastavljene mreže
nestanovitno zasačil srce;
vendar na mene še nekaj te veže,
kaj da je, komej med nama se ve.

Marsikdaj se govorica ti zmeša,
ko me zagledaš med drugmi ljudmi,
marsikdaj tvoje oko me pogreša,
iščeš okoli me s plašnim' očmi.

Večkrat, ko utrudena praznega hrupa,
v misli zamaknjena sama sediš,
vsili v spomin se ti pevec brez upa,
stari čas skoraj nazaj si želiš.

Marsikdaj, ko ti tvoj ljubi zapoje,
sreče v ljubezni se baha vesel,
v srcu te zbadajo pesmice moje,
ki jih od njene nesreče sem pel.

Sama sodíla si préd me nemilo,
sama me zmeram še sodiš ojstró;
pravijo vendar, da slabo plačilo,
kdor me pri tebi zatoži, dobó.

Trdna med nama vzdiguje se stena
'z brezna globôc'ga do strmih nebes;
vendar ne vdrža želj skrivnih plamena,
da bi ne mogel on švigniti čez.

Ne pozabíti jih, so te prosili
drugi, ne moje prevzetno srce;
v mislih ti niso, al mene posili
pomnila boš ti do zadnjega dne.

Pablo Neruda - Počasi umira

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi…

Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem…

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…

Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!

Heinrich Heine - Če pesmico začujem

Če pesmico začujem,
ki ona jo pela je kdaj,
od bolečin vzdihujem,
razganja mi prsi tedaj.

In temno me hrepenenje
požene na vrh gore,
tam v solze razpusti se
neznosno moje gorje.

Srečko Kosovel - Rdeča raketa

Jaz sem rdeča raketa, vžigam
se in gorim in ugašam.
Joj, jaz v rdeči obleki!
Joj, jaz s srcem rdečim!
Joj, jaz z rdečo krvjo!

Neutruden bežim, kakor
da sam moram v izpolnjenje.
In čim bolj bežim, tem bolj gorim.
In čim bolj gorim, tem bolj trpim,
in čim bolj trpim, hitreje ugašam.

O jaz, ki bi živel rad večno. In
grem, človek rdeči, čez polje zeleno,
nad mano po sinjem jezeru tišine
železni oblaki, o, jaz pa grem,
grem, človek rdeči!

Povsod je tišina: na polju, na nebu,
v oblakih, le jaz bežim, gorim
s svojim ognjem pekočim in
ne morem tišine doseči.

Lili Novy - Slovo

Jesen je lepa. Vrt je še zelen
in temna lipa čuti še poletje,
le včasih ji odplava list rumen,
spusti sproščen,
kot krpa sončne luči se na cvetje.

Vse astre zro v zabrisano nebo,
srebro mu čez sinjino je razlito
in rože vse in srca vsa vedo:
vse je lepo
slovo pa vendar je najbolj čudovito!

Slovo je vse. V poletu lastovke
zbeži spomin v daljavo med spomine.
Slovo je vse. Nekdo, ki mimo gre,
se še ozre
bil ti je brat, a v množico izgine.

Slovo je vse. Ni rojstvo že slovo
od matere, ljubezen od zasnutka ljubezni?
Ni življenje vse zato tako lepo, ker je slovo
od vsakega trenutka?

Jesen je lepa. Kaj si žalosten,
ko z lipe lahek list odplava?
Prozoren v soncu odleti sproščen,
zlato rumen
v zamaknjenosti zadnjega pozdrava...

Tone Pavček - Pesem o pesmi

Iz nič se zmeraj začenja,
iz molka in iz jeclanja.
Potem se mukoma vzpenja
kvišku - do razdejanja.

Samo vase toneš vse globje
in razvozlavaš šifre zvokov,
ki vro iz dalje globje
kot z nekih zgubljenih otokov,

dokler se iz teme ne izmota
prava štrena in se navežeš.
Potlej si sredi svojega pota
in potlej morda dosežeš

sen, ki nad poljem leta,
trak mesečine
v deška, davno minula leta
in njihove korenine ...

Od tu se pesem začenja
pa najsi shodi ali obupa;
pesem, ki ničesar ne menja,
le utrjuje bilčico upa.

Heinrich Heine - Ko vležem se k počitku

Ko vležem se k počitku,
odet z blazino in nočjo,
podobo ljubeznivo
pred sabo mi zre oko.

In kakor hitro spanec
mi trudne oči zapre,
se ta mi slika v hipu
pretihotapi v sne.

A ne zbledi mi zjutraj,
ko sen je moj končan;
potem jo nosim v srcu
povsod ves božji dan.

Tone Pavček - Majhen je deček obstal

Majhen je deček obstal
pred velikim razpotjem.
In je gledal in je iskal,
kod prava zanj pot je.

Kam bi? V ravnino, v hrib,
v gozd ali čez vodo?
V veselje, k modrosti knjig,
v ujetost ali v svobodo?

Tedaj je metulj cekin
zakrilil čez polje
in stekel za njim
deček židane volje,

ne da bi gledal kod
ali na levo ali na desno...
Bo mar našel pot
v življenje, najbolj zaresno?

Jože Udovič - Znamenja ljubezni

Iskala sem, kar govori
ognjeni jezik, kar odkriva
podobo duše, ki gori,
ker le v plamenu je vsa živa,

iskala s srcem zbeganim,
iskala sem drevo cvetoče,
razcvelih jablan rožni dim,
misleč, da vabi te mogoče,

da ti beseda, ki iskri
valovom v ustih se neštetih,
kdaj do srca spregovori,
te gane dvoje brez objetih,

gozdov jesenskih zlati žar,
ki slast poletnih dni sežiga -
a večna znamenja ti niso mar,
ves svet ti je zaprta knjiga.

Josip Murn Aleksandrov - Ob Rabeljskem jezeru

Glej, tiho, mirno in pokojno
pred mano jezero leži,
trepečejo le drobni valčki,
kot da srebrni dež rosi.

Nebo prečisto je in jasno
in od toplote mi zveni -
v srcu mojem vsa bližina,
daljava vsa spet v srcu zablešči.

France Prešeren - Sila spomina

Drug ti je v skrbno nastavljene mreže
nestanovitno zasačil srce;
vendar na mene še nekaj te veže,
kaj da je, komaj med nama se ve.

Marsikdaj se govorica ti zmeša,
ko me zagledaš med drug'mi ljudmi,
marsikdaj tvoje oko me pogreša,
iščeš okoli me s plašnim' očmi.

Večkrat, ko vtrujena praznega hrupa,
v mislih zamaknjena sama sediš,
vsili v spomin se ti pevec brez upa,
stari čas skoraj nazaj si želiš.

Marsikdaj, ko ti tvoj ljubi zapoje,
sreče v ljubezni se baha vesel,
v srcu te zbadajo pesmice moje,
ki jih od njene nesreče sem pel.

Sama sodila si pred me nemilo,
sama me zmerom še sodiš ostro;
pravijo vendar, da slabo plačilo,
kdor me pri tebi zatoži, dobo.

Trdna med nama vzdiguje se stena
'z brezna globoc'ga do strmih nebes;
vendar ne vzdrža želj skrivnih plamena,
da bi ne mogel on švigniti čez.

Ne pozabiti jih, so te prosili
drugi, ne moje prevzetno srce;
v mislih ti niso, al' mene po sili
pomnila boš ti do zadnjega dne.

France Prešeren - Pevcu

Kdo zna
noč temno razjasnit', ki tare duha!

Kdo ve
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zore do mraka, od mraka do dne!

Kdo uči
izbrisat' 'z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih oduzet spred oči,
praznoti vbežati, ki zdanje mori!

Kako
bit' hočeš poet in ti pretežko
je v prsih nosit' al' pekel al' nebo!

Stanu
se svojega spomni, trpi brez miru!

Oton Župančič - Vihar

Pogledal ji je v oči
in ona se ga je zbala,
kot bilka je vztrepetala:
"Živ ogenj so tvoje oči!"

"Živ ogenj so moje oči,
ker je zunaj vihar nocoj ...
Sem k oknu stopi z menoj,
poglej jih, demone noči!"

Pred njima kostanji ječijo,
vijo se nad vodo,
nad njima oblaki gredo
čez mesto, temno melodijo
pojo ...

Čuj - tresk ... "Zdaj poglej
skozi mrežo vej:
teh stolpov ponos - kot smeh kljubujoč
kipe, izzivaje viharja moč.
O, vidiš, o, čutiš ta divji upor,
kipeč navzgor?
O devojka - zdaj,
zdaj veš, zakaj
živ ogenj so moje oči?!"

"Živ ogenj so tvoje oči,
ker je v tebi vihar nocoj.
In - ker sem jaz tvoja nocoj,
in ker si ti moj nocoj,
živ ogenj so tvoje oči."

Ta hip
vzplamenel je kres od strmih nebes,
obsinil je ostro dvoje teles
kot kip ...

VA - Svet je lep

Ta svet je lep,
če nekomu nekaj daš.
Ta svet je lep,
če nekoga rad imaš,
če stisneš roko komu,
ki ga kaj boli.
Ta svet je lep,
če si človek do ljudi.