Jesen je lepa. Vrt je še zelen
in temna lipa čuti še poletje,
le včasih ji odplava list rumen,
spusti sproščen,
kot krpa sončne luči se na cvetje.
Vse astre zro v zabrisano nebo,
srebro mu čez sinjino je razlito
in rože vse in srca vsa vedo:
vse je lepo
slovo pa vendar je najbolj čudovito!
Slovo je vse. V poletu lastovke
zbeži spomin v daljavo med spomine.
Slovo je vse. Nekdo, ki mimo gre,
se še ozre
bil ti je brat, a v množico izgine.
Slovo je vse. Ni rojstvo že slovo
od matere, ljubezen od zasnutka ljubezni?
Ni življenje vse zato tako lepo, ker je slovo
od vsakega trenutka?
Jesen je lepa. Kaj si žalosten,
ko z lipe lahek list odplava?
Prozoren v soncu odleti sproščen,
zlato rumen
v zamaknjenosti zadnjega pozdrava...
Ni komentarjev:
Objavite komentar