Bolečina je k joku nabrana
in včasih privre na oči.
Od nje nas kot živa rana
duša skeli.
Ljubezenska bolečina se sladko dotika
pekla in neba.
Od njiju se duša svetlika
kot mavrica.
A včasih je, ko da nas hoče
izžgati do dna.
Takrat sam živ svinec
vanjo kaplja.
Toda najglobje boli bolečina,
ki se v brezčutnost odmika.
V njej korenini višina
smrtnega krika.
Takrat bolečina doseže
svoj prag.
In se na drugi strani brez teže
potopi v mrak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar