To je hrepenenjski vrh radosti,
Hip zaljubljene utrujenosti,
To je drgetanje vseh gozdov
v stisku sape, ki zaveje,
to je, na ozadju sive veje,
zbor ubranih drobcenih glasov.
O ti nežno, sveže žuborenje!
To je šepetanje in šuštenje,
Ki na krik spominja, ves mehak,
Ki ga nemirno dihne bilka...
Praviš, da pod vodo, ki zaplivka,
gluho niha kamenje in mah.
Ta tožeča duša, vsa brezdanja,
Je v žalostinki, kamor sanja,
Najina, kajne, spletena z dihom?
Moja je, povej, in tvoja, en sam spev,
Kjer druga drugi dihneta odmev
Sred mlačnega večera, čisto tiho?
