Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se lačna nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti
...ker drevesa in trave vedo za samoto
kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo
...ker reka ve za žalost
če se le nagne nad svojo globino
...ker kamen pozna bolečino
koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce...
Ni komentarjev:
Objavite komentar