France Prešeren – Sila spomina

Drug ti je v skŕbno nastavljene mreže
nestanovitno zasačil srce;
vendar na mene še nekaj te veže,
kaj da je, komej med nama se ve.

Marsikdaj se govorica ti zmeša,
ko me zagledaš med drugmi ljudmi,
marsikdaj tvoje oko me pogreša,
iščeš okoli me s plašnim' očmi.

Večkrat, ko utrudena praznega hrupa,
v misli zamaknjena sama sediš,
vsili v spomin se ti pevec brez upa,
stari čas skoraj nazaj si želiš.

Marsikdaj, ko ti tvoj ljubi zapoje,
sreče v ljubezni se baha vesel,
v srcu te zbadajo pesmice moje,
ki jih od njene nesreče sem pel.

Sama sodíla si préd me nemilo,
sama me zmeram še sodiš ojstró;
pravijo vendar, da slabo plačilo,
kdor me pri tebi zatoži, dobó.

Trdna med nama vzdiguje se stena
'z brezna globôc'ga do strmih nebes;
vendar ne vdrža želj skrivnih plamena,
da bi ne mogel on švigniti čez.

Ne pozabíti jih, so te prosili
drugi, ne moje prevzetno srce;
v mislih ti niso, al mene posili
pomnila boš ti do zadnjega dne.

Pablo Neruda - Počasi umira

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi…

Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem…

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…

Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!

Heinrich Heine - Če pesmico začujem

Če pesmico začujem,
ki ona jo pela je kdaj,
od bolečin vzdihujem,
razganja mi prsi tedaj.

In temno me hrepenenje
požene na vrh gore,
tam v solze razpusti se
neznosno moje gorje.

Srečko Kosovel - Rdeča raketa

Jaz sem rdeča raketa, vžigam
se in gorim in ugašam.
Joj, jaz v rdeči obleki!
Joj, jaz s srcem rdečim!
Joj, jaz z rdečo krvjo!

Neutruden bežim, kakor
da sam moram v izpolnjenje.
In čim bolj bežim, tem bolj gorim.
In čim bolj gorim, tem bolj trpim,
in čim bolj trpim, hitreje ugašam.

O jaz, ki bi živel rad večno. In
grem, človek rdeči, čez polje zeleno,
nad mano po sinjem jezeru tišine
železni oblaki, o, jaz pa grem,
grem, človek rdeči!

Povsod je tišina: na polju, na nebu,
v oblakih, le jaz bežim, gorim
s svojim ognjem pekočim in
ne morem tišine doseči.