Lili Novy - Slovo

Jesen je lepa. Vrt je še zelen
in temna lipa čuti še poletje,
le včasih ji odplava list rumen,
spusti sproščen,
kot krpa sončne luči se na cvetje.

Vse astre zro v zabrisano nebo,
srebro mu čez sinjino je razlito
in rože vse in srca vsa vedo:
vse je lepo
slovo pa vendar je najbolj čudovito!

Slovo je vse. V poletu lastovke
zbeži spomin v daljavo med spomine.
Slovo je vse. Nekdo, ki mimo gre,
se še ozre
bil ti je brat, a v množico izgine.

Slovo je vse. Ni rojstvo že slovo
od matere, ljubezen od zasnutka ljubezni?
Ni življenje vse zato tako lepo, ker je slovo
od vsakega trenutka?

Jesen je lepa. Kaj si žalosten,
ko z lipe lahek list odplava?
Prozoren v soncu odleti sproščen,
zlato rumen
v zamaknjenosti zadnjega pozdrava...

Tone Pavček - Pesem o pesmi

Iz nič se zmeraj začenja,
iz molka in iz jeclanja.
Potem se mukoma vzpenja
kvišku - do razdejanja.

Samo vase toneš vse globje
in razvozlavaš šifre zvokov,
ki vro iz dalje globje
kot z nekih zgubljenih otokov,

dokler se iz teme ne izmota
prava štrena in se navežeš.
Potlej si sredi svojega pota
in potlej morda dosežeš

sen, ki nad poljem leta,
trak mesečine
v deška, davno minula leta
in njihove korenine ...

Od tu se pesem začenja
pa najsi shodi ali obupa;
pesem, ki ničesar ne menja,
le utrjuje bilčico upa.

Heinrich Heine - Ko vležem se k počitku

Ko vležem se k počitku,
odet z blazino in nočjo,
podobo ljubeznivo
pred sabo mi zre oko.

In kakor hitro spanec
mi trudne oči zapre,
se ta mi slika v hipu
pretihotapi v sne.

A ne zbledi mi zjutraj,
ko sen je moj končan;
potem jo nosim v srcu
povsod ves božji dan.

Tone Pavček - Majhen je deček obstal

Majhen je deček obstal
pred velikim razpotjem.
In je gledal in je iskal,
kod prava zanj pot je.

Kam bi? V ravnino, v hrib,
v gozd ali čez vodo?
V veselje, k modrosti knjig,
v ujetost ali v svobodo?

Tedaj je metulj cekin
zakrilil čez polje
in stekel za njim
deček židane volje,

ne da bi gledal kod
ali na levo ali na desno...
Bo mar našel pot
v življenje, najbolj zaresno?