Endre Ady - Z rokami, ki tiho venijo

Z rokami, ki tiho venijo,
božam tvoje dlani,
z očmi, ki počasi starijo,
varujem tvoje oči.

Odkar so razpali svetovi,
divjak, ki pred grozo bežim,
upehan pritekel sem k tebi
in s tabo strah si delim.

Z rokami, ki tiho venijo,
božam tvoje dlani,
z očmi, ki počasi starijo,
varujem tvoje oči.

Ne vem, zakaj sem pri tebi,
ne vem še koliko dni,
a tvojih dlani se dotikam
in varujem tvoje oči.

Neža Maurer - Okoli vseh dreves se lahko loviš

Okoli vseh dreves se lahko loviš.
Za vsemi drevesi se lahko skrivaš.
Na nobeno se ne naslanjaj!
Ne veš, katero je
trhlo,
nagnito,
spodkopano,
spodžagano.
Lahko padeš. Hudo.
A to še ni najhujše. Huje je, ker potem sumiš,
da so vsa drevesa
trhla,
nagnita,
spodkopana,
spodžagana.
In nenadoma si tako žalosten
in sam.

Frančišek Asiški - Da ne iščem tolažbe

Da ne iščem tolažbe, temveč da tolažim;
da ne iščem razumevanja, temveč da razumem;
da ne iščem ljubezni, temveč da ljubim;
kajti skozi dajanje dobimo,
v oproščanju nam je oproščeno
in skozi smrt se rodimo v večno življenje.

Naj se zgodi, o Bog,
da si bom bolj želel tolažiti kot biti tolažen,
razumeti kot biti razumljen,
ljubiti kot biti ljubljen.
Kajti ko se človek razdaja, dobiva;
ko pozabiš nase, te najdejo;
ko oprostiš, ti je oproščeno.

Tomaž Kempčan - Ljubezen se ne utrudi

Ljubezen se ne utrudi,
ne misli na težave,
si prizadeva doseči, kar presega njene moči,
ne izgovarja se na nemogoče...

Zato se zmore spoprijeti s čimer koli,
marsikaj dokonča in zagotavlja uspeh tam,
kjer bi tisti, ki ne ljubi,
izgubil pogum in podlegel.

Ljubezen je budna in ne zapravlja čas s spanjem.
Čeprav je trudna, ne opeša,
čeprav pritiskamo nanjo, se ne izravna,
čeprav je vznemirjena, ni zbegana,
temveč si kot živi plamen in goreča bakla
utira pot navzgor in varno vse prestane.

Heinrich Heine - Ko pride pomlad

Ko pride pomlad in z njo sončni svit,
se brstje odpre in rože vzcveto;
ko pride luna mesečino delit,
primigljajo tudi zvezde za njo;
ko pevec dvoje sladkih oči uzre,
mu pesem iz dna srca privre.
A pesmice, zvezdice, cvetni nakit,
oči, mesečina in sončni svit,
čeprav za to šaro si vnet,
pa to še dolgo ni svet.

Josip Murn Aleksandrov - Hrepenenje

Srce mi je težko
in hoče svojih sanj,
mladih, tihih sanj,
polnih sladkih tajn.

Oj, kje si čas,
poln svetlih ekstaz,
ko duša božansko ume?
Kje si sladki nemir,
hrepeneči nemir,
ko človek roke razprostre,
ko v razkošju kipečem se ziblje
in srce se k srcu nagiblje
in srcu srce se odpre?

Max Ehrmann - Desiderata

Ostani miren sredi hrupa in hitenja
in pomni, kakšen mir ti lahko da tišina.
Do drugih bodi neuklonljiv, vendar prijazen.
Svojo resnico izrekaj tiho, a jasno.
Prisluhni tudi drugim, celo topim in nevednim;
tudi oni imajo svojo zgodbo.

Ogibaj se glasnih in napadalnih ljudi,
saj vznemirjajo duha. Če se bos primerjal z drugimi,
utegneš postati nečimrn ali zagrenjen,
kajti zmeraj bodo boljši ali slabši od tebe.
Raje se veseli ob svojih dosežkih in načrtih.

Hodi lastno pot. čeprav je skromna,
je prava vrednota spremenljivega časa.
Bodi previden v poslovnih rečeh, kajti svet je poln zvijač.
Toda ne postani slep za vrlino;
mnogi vendarle sledijo visokim idealom
in junaštva je povsod veliko.

Bodi kdor si. Se zlasti ne hlini čustev
in ne bodi ciničen do ljubezni.
Ta je, ob vsej puščobi in praznini, večna kakor trava.

Prijazno sprejemaj nasvete starosti,
prizanesljivo opuščaj navade mladosti.
Ohranjaj trdnega duha, da te obvaruje v nenadni nesreči,
a ne otežuj si duše z mračnimi predstavami.
Mnoge bojazni se rode v utrujenosti in samoti.
Neguj zdravo disciplino, a hkrati bodi blag s seboj.

Vedi, da si otrok vesolja, nič manj kakor drevesa in zvezde;
pravico imaš biti tu. In, če se zavedaš ali ne,
vesolje se razvija v pravo smer.

Zato živi v spravi z Bogom, kakršnegakoli si že predstavljaš,
in ne glede na svoje zelje in dejanja
ohrani v kaosu sveta duševni mir.
Kljub sleparstvu, tlaki in izgubljenim iluzijam
je svet se vedno lep.
Bodi previden. Skušaj biti srečen!

Heinrich Heine - Nauke in nasvete so mi delili

Nauke in nasvete so mi delili,
s hvalo obsipali, me častili
in tolažili, češ naj potrpim,
saj njih podporo kmalu dobim.

Nobeden me ni kaj prida podpiral,
lačen do smrti lahko bi bil shiral,
če ne prišel bi bil dober možak
ter se zame zavzel, poštenjak.

Dobri ta mož zalaga me s hrano,
večno hvaležno srce mu bo vdano.
Poljubil bi ga, pa ne morem, priznam -
dobri ta mož sem namreč jaz sam.

Ivan Minatti - Samotno je tod

Samotno je tod.
Kam naj grem?
Toliko ljudi je.
Z zlatom v očeh,
s kamnom v rokah,
s srcem iz drobiža,
z medenimi usti.
Kam naj grem?
Rožam je tod tesno
in drevesa
hlipajo za zrakom.

V mrežo računa,
v noro kroženje elektronov
ujeta
trepečejo srca,
ptice in ribe,
vse dobre, majhne stvari.
Bose noge
ne vedo več za skrite steze
v travi,
mrtva pada pesem
pticam iz grl
- ptice ne znajo gnezditi
na vejah traverz,
na steblih žerjavov -,
reka mrmra temno pesem
in oči rib
so tope od groze.

Tesno je tod.
Vzel bom za roko
rože, drevesa,
ptice in ribe,
vse dobre, majhne stvari -
a kam naj gremo?
Kam?

Ivan Minatti - Čakam te

Čakam, prisluškujem, miže,
kdaj med tisoči stopinj
začutim tvoje,
kdaj med tisoči zaznam
tvoj dih.

Povsod te iščem:
po vseh križiščih,
po vseh poteh,
v potezah prihajajočih in odhajajočih,
v igri oblakov,
v menjavah senc pod večer ...
O, leta dolgo
te iščem.

Nekoč boš prišla.
Z lasmi dišečimi po vetru
in brezmejni prostosti,
usodna, neizbežna,
z očmi pogubnimi kot zamolkel tolmun,
ki skriva v sebi
zdaj smrt, zdaj življenje ...
Nekoč boš prišla.

Ker moraš priti.

VA - Rešetke

Na oknih so rešetke močne,
povsod je dih in mir noči.
Nenadoma prav vse preprosto je,
kakor ob vzglavju spečega otroka
skrivnostna knjiga prvih misli.

Zdaj sem kakor vsi ljudje,
kot nekoč so misli moje,
le malo težje v tej spokojnosti,
lene, da bi zloge štele,
ker meni se mudi,
ker noč hiti,
ker ljudje zdaj so čisto mirni.

Kako da v obleki beli sem,
da nisem med ljudmi na cesti,
kot oni bitji tam,
ki tesno skupaj sta
kot eno bitje?
Ne, ne, še malo mislim naj!
Ah, vseeno takrat bil je maj...
Se nežna senca k zemlji skloni -
nikdar več življenja v njej ne bo -
samo še dandanes usta se režijo
v tisti grozni nerazumnosti.
V popolnost živela si življenje,
ko postajal sem ta bedna spaka -
in ničesar drugega ne more biti,
kar žalega bi mi storila,
bedniku nepravega razuma.

Da, še nekaj bilo je pred tem,
ko štel sem ure kakor dneve,
ko vsaka misel bila si le ti,
ko vse bi dal samo za tebe,
takrat, ko nit človek nisem bil,
temveč ožigosani drugačnež,
takrat še sem mislil in želel,
takrat sem še srečo imel,
a potem je temo, strašno dolgo
za hipec le razsvetlil lik tvoj,
ko si vitka vsa v črnini
cesti sivi se predala ti...

Tam drevo zeleno, črno je sedaj.
Kako, da tudi v noči ni zeleno,
temveč mlečno od svetilk temačnih -
niti črno ni - kako vse to -
kako vse to življenje naše?

Paul Verlaine - To je hrepenenjski vrh radosti

To je hrepenenjski vrh radosti,
Hip zaljubljene utrujenosti,
To je drgetanje vseh gozdov
v stisku sape, ki zaveje,
to je, na ozadju sive veje,
zbor ubranih drobcenih glasov.

O ti nežno, sveže žuborenje!
To je šepetanje in šuštenje,
Ki na krik spominja, ves mehak,
Ki ga nemirno dihne bilka...
Praviš, da pod vodo, ki zaplivka,
gluho niha kamenje in mah.

Ta tožeča duša, vsa brezdanja,
Je v žalostinki, kamor sanja,
Najina, kajne, spletena z dihom?
Moja je, povej, in tvoja, en sam spev,
Kjer druga drugi dihneta odmev
Sred mlačnega večera, čisto tiho?

Paul Verlaine - Jok solza na dnu srca

Jok solza na dnu srca
Kot zvok dežja nad mestom;
Katera bol mi zna
Prebosti dno srca?

O nežni šum dežja
Nad strehami in cesto!
Za pusti čas srca -
O kakšen spev dežja!

Jok je brez razloga
Za srce, kjer polje gnus.
In krivec? Ni nikogar?...
To gorje je brez razloga.

Ravno to je vrh trpljenja,
da ne vem, zakaj, čemu
Mi brez ljubezni in črtenja
Je srce prepad trpljenja!

M.K. - Le Bog ve za moj strašni skriti greh

Le Bog ve za moj strašni skriti greh,
kako sem se branila te roditi.
Drhtela sem med upanjem in strahom,
ko si imelo,dete moje, priti.

In so te k prsim dali mi, rekoč:
"Z otrokom ti življenje novo vzide!"
A moj pogled se je le k vratom kradel
in upala sem:morda le še pride.

Kako pozabim naj bridkost, da sem
zavoljo tebe toliko zgubila?
Umrla bi, a treba je živeti.
Do smrti v tebi njega bom ljubila.

Oton Župančič - Bolj nežna nego dih

Bolj nežna nego dih,
ki plah in tih
čez talo gre ledino,
bolj bežna nego ptic
je lastovic
let nad vode gladino;

tihotna kakor spev,
ki vsak odmev
ubranost mu premoti,
samotna kakor soj,
ki nad teboj
hiti polnočne poti;

je tajna misel, glej,
ki v duši tej
dviguje k tebi krila
in vendar vse zemlje
slast in gorje
nista je premeknila ...

Swami Satyananda Saraswati - Pusti

Pusti, da teče moje življenje, kakršno je,
v smeri, ki jo hoče slediti.
Obdrži svoje znanje, svojo filozofijo, svojo duhovnost,
svojo znanost, svoje socialno vedenje, svojo religijo.
Naj moje življenje teće kot otrokovo,
naj letim kot ptice,
naj ostanem nedolžen in neuk.

Ne potrebujem tvojega znanja.
Rad se potikam po džungli.
Naj pojem s pticami, ne zaustavljaj me.
Naj se smejem v živobarvnem vrtu življenja.
Naj tekam med šelestečim listjem.
Naj uzrem naravo ob sončnem vzhodu,
naj me listi gozda, voda potoka, čisti zrak hranijo.

Obdrži svojo civilizacijo, svoj ponos, svoj sloves;
pusti me iti, kamorkoli hočem,
daleč, daleč proč, onstran obzorja,
kamor zemeljski žarki ne prodrejo,
kamor zemeljske poti ne sežejo.

Ne veži me s svojimi socialnimi pravili.
Ne vplivaj name s svojo religijo,
ne vleci me dol s svojimi običaji.
Pusti me v miru.
Pusti me.