France Prešeren - Slovo od mladosti

Dni mojih lepša polovica kmalo,
mladosti leta, kmalo ste minule,
rodile ve ste meni cvetja malo,
še tega rož'ce so se koj usule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjev jeze so pogosto rjule,
mladost, vendar po tvoji temni zarji
srce bridko vzdihuje, Bog te obvarji!

Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dokaj strup njegov je umoril:
sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje,
svet zanič'vati se je zagovoril,
ljubezen zvesto najti, kratke sanje!
Zbežale ste, ko se je dan zazoril.
Modrost, pravičnost, učenost, device,
brez dot žal'vati videl sem samice.

Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak' veter nje nasproti vleče,
kogar v zibeli vid'la je berača,
da le petica da ime sloveče,
da človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepi z golj'fijami, ležami.

Te videt', grje videti napake,
je srcu rane vsekalo krvave,
mladosti jasnost vendar misli take
si kmalo iz srca spodi in glave,
gradove svetle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v puščave,
povsod vesele lučice prižiga,
ji up golj'fivi, k njim iz stisk ji miga.

Ne zmisli, da dih prve sap'ce bode
odnesel to, kar misli so stvarile,
pozabi koj nesreč prestanih škode
in ran, ki so se komaj zacelile,
dokler, da smo brez dna polnili sode,
'zuče nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost po tvoji temni zarji
srce zdih'valo bo mi, Bog te obvarji!

Simon Gregorčič - Življenje ni praznik

Cvetočega lica, cvetočih še let
zdaj prve korake namerjaš med svet-
nastlali na stezo so pisan ti cvet.
Po poljskih cveticah te žive cvetice
spremljajo kot ženina mlade družice.
In svatov prijateljskih radostni trop
praznuje tvoj prvi v življenje vstop.
In tebe- pač moti te cvetje na poti-
to občo veselje se tudi poloti!
Ne čutiš- naj srca ne vara te čut!-
da vhod le v življenje je s cvetjem posut?
Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,
le trnje zakriva, da zvene ti rano?
Prijatelj ne bodeš za zlo mi pač vzel
resnobne besede na praznik vesel:
Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti deloven dan!
Od zore do mraka rosan in potan
ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!
Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča,
dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
a delo in trud ti nebo blagoslovi!