O ve, nežne, včasih stopite
v sapo, ki ni namenjena vam,
z lici jo tiho razpolovite,
preden, spet cela, odplava drugam.
O ve blažene, o ve kraljice,
ki se zdite začetek srca.
Loki puščic in cilj za puščice,
vaš smeh se bolj večno skoz jok lesketa.
Naj ne težita vas strah in nevolja,
težkost vrnite v težo zemlje;
težke so gore, težka so morja ...
Saj že drevesa, saj že obzorja
vaših otroštev preveč vas teže.
Toda vetrovi ... Toda vesolja ...
