Od Save mrzel veter že zavel je,
poslovil sem se in odšel,
predobro v duši mi bilo je mladi,
da še ostal bi in sedel.
Izmučilo si me, oholo dekle,
in več ko prej ni moj obraz -
le zbudil ponos v njem se, orel stari,
in sram me je za prošli čas ...
Prešla slabost, bremen odpalo breme,
hej, vriskal bi, ko veter vel;
tako pozabi, glej, tako dviguje
v prostost se zopet ptič vesel!
Ni komentarjev:
Objavite komentar