Tone Pavček - Črni muc

O, črni muc, o ti falot,
ki vsako noč mi prečkaš pot,
nikar ne beži pred menoj,
čuj, pravim ti, da se ne boj.

Samo pobožal bi ti rad
hrbet teman in lepi vrat.
Saj tudi jaz menda imam
za božanje pripravno dlan.

Samo tega nihče ne ve,
samo tega nihče ne ve...
Vsaj ti ne beži mi s poti.
O, ne posnemaj, muc, ljudi.

Tone Pavček - Preproste besede

Treba je mnogo preprostih besed,
kakor:
kruh,
ljubezen,
dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.

Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih veličine
sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.

Tišine, tišine. Srca samo
naj merijo čas,
kažejo pota.

Josip Murn Aleksandrov - Kje tihi si mi dom

In še in še in vedno bolj
prši sneg, naletava,
in sam sem sredi večnih polj
in noga se mi pogrezava.

Kje tihi si mi dom,
ti sreča moja prava?
Nocoj, kedaj te videl bom,
ti sreča moja prava?...

Prostrane dalje mrak molči,
prši sneg, zamrzava...
ah, v srce, zdi se, naletava.

Tone Pavček - Pesem

Pojem na ravno poljé,
na ravno poljé, kjer žito cvetè,
naj mi pod prsti bilke šume,
naj se mi zemlja odpre.

In bom poslušal, kako drhti,
in se bom skril med njene dlani,
da tam pri njej na sredi poljà
žalost ne bo me našla.

Tone Pavček - Sreča

Sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne pod palcem skrit zaklad.
Sreča je, ko se delo dobro opravi.
In ko imaš nekoga rad.

Srečko Kosovel - Bele zvezde

Bele zvezde se sipajo
v zelena polnočna polja,
srce bi hrepenelo, ljubilo,
a glej: srce ne zna.

Ne zna in ne more ljubiti,
glej, in če ljubi, taji ...
Glej, in če ljubi, se šali,
in če ljubi, zaman hrepeni.

Ah, kaj bi o ljubezni
pravil posvetnim ljudem
te bele lahti bom ljubil
in ljubil bleščeči diadem.

Tone Pavček - Vsak človek

Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu ...

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.

Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...

Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

Tone Pavček - Nekaj je v zraku

Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.


Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.


Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.


Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Svetlana Makarovič - Praprotni cvet

So mnogi ljudje ga iskali,
a našel ga ni še nihče,
nihče več v ta cvet ne verjame -
mogoče pa vendarle je.

Mogoče vzcveti v tvojem srcu,
morda že od nekdaj je tam?
Glej, kresna se noč približuje,
a najti ga moraš ti sam.

France Prešeren - Nebo

Meni nebo odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči;
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala,
pozabljeno je.

Simon Gregorčič - Čas

Kraljestvo je moje prostrano,
kje konec njegovih je mej?
Počiti nikjer mi ni dano,
od vekov drvim vse naprej!

Jaz videl sem zemlje vstvarjanje,
in rojstvo nebeških svetov;
zrl prvo njih divno migljanje
in gledal razpad bom njihov.

Zemljana jaz slednjega štel sem,
kar vek jih na vek je rodil,
pri prvi zibelki bedel sem
in zadnjo bom krsto kropil.

Sezidal sem mesta, gradove,
gradove in mesta podrl,
neštete rodil sem rodove,
rodove neštete sem strl.

Jaz gledal sem narodov roje,
njih boj in njih bol in radost;
zdaj boje in trude zrem tvoje,
in tvojo sladkost in bridkost.

Kot duh na peruti mogočni
nevidno nad tabo hitim
zdaj venec ti vjem poročni,
a venec mrtvaški za njim.

S skrbmi razoravam ti čelo
in sejem bridkosti v srce;
spet zjasnim oko ne veselo,
obrišem pekoče solze.

Zdaj cvetje zdaj trnje bodeče
iz mojih ti vzraste poljan,
popolne, neskaljene sreče
pod soncem ne včaka zemljan.

O, tudi moj novi oddelek
pač raznih prinese darov
in mnogo izteše zibelek
in mnogo izkoplje grobov.