Paul Verlaine - Luna seje

Luna seje
Luč prek gozdnih jas;
Z vsake veje
Poslovi se glas
Od senčnih brezen...

O ljubezen.

Ribnik riše,
Kot zrcalo,
Vse obrise
Vrbe nad obalo,
Veter joka na ves glas...

Sanjajva, sedaj je čas.

Nežno prek sveta
Razstrti mir
Kot da z neba
Sneži večer,
Med mavrico zvezda...

Najlepši hip srca.

Niko Grafenauer - Bolečina

Bolečina je k joku nabrana
in včasih privre na oči.
Od nje nas kot živa rana
duša skeli.

Ljubezenska bolečina se sladko dotika
pekla in neba.
Od njiju se duša svetlika
kot mavrica.

A včasih je, ko da nas hoče
izžgati do dna.
Takrat sam živ svinec
vanjo kaplja.

Toda najglobje boli bolečina,
ki se v brezčutnost odmika.
V njej korenini višina
smrtnega krika.

Takrat bolečina doseže
svoj prag.
In se na drugi strani brez teže
potopi v mrak.

Ivan Cankar - O čas

O čas, ki v temno večnost brez miru hitiš - bojim se te.
Razdiraš upe, ko prihodnost razsvetliš - bojim se te.
Kedar otožen hrepenim po svoji dragi,
in ti, kot spal bi sladke sanje, obstojiš - bojim se te.
Kedar presrečen jo objamem, in se vzdramiš
in kot na orlovih perotih odbežiš - bojim se te.
V nemirnih dvomih, da želja prelepih mojih
kot dal si jih, vseh zopet v grob ne položiš - bojim se te.
A najbolj še ko vem, da v svojem urnem begu
ljubezen in zvestobo ti s seboj drviš - bojim se te.

Minatti - Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se lačna nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti
...ker drevesa in trave vedo za samoto
kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo
...ker reka ve za žalost
če se le nagne nad svojo globino
...ker kamen pozna bolečino
koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce...

Josip Murn Aleksandrov - Od Save mrzel veter

Od Save mrzel veter že zavel je,
poslovil sem se in odšel,
predobro v duši mi bilo je mladi,
da še ostal bi in sedel.

Izmučilo si me, oholo dekle,
in več ko prej ni moj obraz -
le zbudil ponos v njem se, orel stari,
in sram me je za prošli čas ...

Prešla slabost, bremen odpalo breme,
hej, vriskal bi, ko veter vel;
tako pozabi, glej, tako dviguje
v prostost se zopet ptič vesel!

Mihail J. Lermontov - Jadro

Na sinji morski se gladini
v meglicah jadro lesketa ...
Le česa išče si v tujini
in kaj pustilo je doma?

Morje kipi in veter vleče,
škripaje jambor se šibi.
Ah, jadro si ne išče sreče,
pred srečo tudi ne beži! -

Nad njim se sončna luč razžarja,
pod njim je morje v dalj in šir.
A jadro si želi viharja,
kot da v viharju bil bi mir!

Dante Alighieri - Ljubezen

Tako krepostna, plemenita zdi
se moja draga, ko se s kom pozdravi,
da sred besede jezik se zaustavi
in se pred njo povesijo oči.

In v hvali, ki oglaša se za njo,
gre, skromna in s ponižnostjo odeta,
in zdi se, kot da z onega je sveta,
prišla pokazat čudež na zemljo.

Kdor vidi jo, presunjen vztrepeta
in skoz oči vanj lijejo radosti,
ki jih razume le, kdor jih uživa,

in z njenih usten zdi se, da razliva
se blagi duh ljubezni, poln sladkosti,
ki srcu "Ljubi!" tiho šepeta.

Oton Župančič - Tiho prihaja mrak

Tiho prihaja mrak,
plah je njegov korak,
ni ga čuti.
Srce, zakaj drhtiš?
Česa, povej, se bojiš
v tej minuti?

Ali teman spomin
se je zgostil iz temin
brezobraznih?
Ali bodočnost-vampir
puhnil v večni je mir
misli ti blaznih?

Ali je jata vetrov
šla preko dragih grobov
zapuščenih?
Ali iz daljnih samot
prišla je pesem sirot
zasolzenih?

Tiho prihaja mrak,
plah je njegov korak,
plaho bega.
Srce, zakaj drhtiš?
Česa, povej, se bojiš?
Vsega, vsega ...

Božo Vodušek - Krog

Kdor sovraži in kdor ljubi,
ima svojega soigralca.
Ostri udarci, sladki poljubi
kri lijejo v dvobojevalca.

A kdor sam sebe ljubi,
živi od lastne krvi,
v užitku se vdaja pogubi,
kakor sveča, ki sebe gori.

A kdor sam sebe sovraži,
živi od lastne krvi.
Bolečine ne utolaži,
kdor sam udarja in sam trpi.

Kdor sam sebe sovraži in ljubi,
ne ve nikoli, da živi.
Ostri udarci, sladki poljubi
v svetu, kjer odmeva ni.

France Balantič - Popotnica

Naj še enkrat se zgubim
v vranje ti oči in lase,
naj v dlaneh se umirim
kot metulj v tišini jase.

Ne odreci ust medice
in ne mešaj je s solzami,
naj ne bo ti temno lice
kakor jelša nad vodami!

Smej se, ko bom šel od tod,
da popotnica bogata
bo spomin in moč za pot,
ki spet vodi ti pred vrata.