Na oknih so rešetke močne,
povsod je dih in mir noči.
Nenadoma prav vse preprosto je,
kakor ob vzglavju spečega otroka
skrivnostna knjiga prvih misli.
Zdaj sem kakor vsi ljudje,
kot nekoč so misli moje,
le malo težje v tej spokojnosti,
lene, da bi zloge štele,
ker meni se mudi,
ker noč hiti,
ker ljudje zdaj so čisto mirni.
Kako da v obleki beli sem,
da nisem med ljudmi na cesti,
kot oni bitji tam,
ki tesno skupaj sta
kot eno bitje?
Ne, ne, še malo mislim naj!
Ah, vseeno takrat bil je maj...
Se nežna senca k zemlji skloni -
nikdar več življenja v njej ne bo -
samo še dandanes usta se režijo
v tisti grozni nerazumnosti.
V popolnost živela si življenje,
ko postajal sem ta bedna spaka -
in ničesar drugega ne more biti,
kar žalega bi mi storila,
bedniku nepravega razuma.
Da, še nekaj bilo je pred tem,
ko štel sem ure kakor dneve,
ko vsaka misel bila si le ti,
ko vse bi dal samo za tebe,
takrat, ko nit človek nisem bil,
temveč ožigosani drugačnež,
takrat še sem mislil in želel,
takrat sem še srečo imel,
a potem je temo, strašno dolgo
za hipec le razsvetlil lik tvoj,
ko si vitka vsa v črnini
cesti sivi se predala ti...
Tam drevo zeleno, črno je sedaj.
Kako, da tudi v noči ni zeleno,
temveč mlečno od svetilk temačnih -
niti črno ni - kako vse to -
kako vse to življenje naše?
Ni komentarjev:
Objavite komentar