So mnogi ljudje ga iskali,
a našel ga ni še nihče,
nihče več v ta cvet ne verjame -
mogoče pa vendarle je.
Mogoče vzcveti v tvojem srcu,
morda že od nekdaj je tam?
Glej, kresna se noč približuje,
a najti ga moraš ti sam.
četrtek, 3. februar 2011
torek, 25. januar 2011
France Prešeren - Nebo
Meni nebo odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči;
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala,
pozabljeno je.
kadar se v tvoje ozrem oči;
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala,
pozabljeno je.
nedelja, 2. januar 2011
Simon Gregorčič - Čas
Kraljestvo je moje prostrano,
kje konec njegovih je mej?
Počiti nikjer mi ni dano,
od vekov drvim vse naprej!
Jaz videl sem zemlje vstvarjanje,
in rojstvo nebeških svetov;
zrl prvo njih divno migljanje
in gledal razpad bom njihov.
Zemljana jaz slednjega štel sem,
kar vek jih na vek je rodil,
pri prvi zibelki bedel sem
in zadnjo bom krsto kropil.
Sezidal sem mesta, gradove,
gradove in mesta podrl,
neštete rodil sem rodove,
rodove neštete sem strl.
Jaz gledal sem narodov roje,
njih boj in njih bol in radost;
zdaj boje in trude zrem tvoje,
in tvojo sladkost in bridkost.
Kot duh na peruti mogočni
nevidno nad tabo hitim
zdaj venec ti vjem poročni,
a venec mrtvaški za njim.
S skrbmi razoravam ti čelo
in sejem bridkosti v srce;
spet zjasnim oko ne veselo,
obrišem pekoče solze.
Zdaj cvetje zdaj trnje bodeče
iz mojih ti vzraste poljan,
popolne, neskaljene sreče
pod soncem ne včaka zemljan.
O, tudi moj novi oddelek
pač raznih prinese darov
in mnogo izteše zibelek
in mnogo izkoplje grobov.
kje konec njegovih je mej?
Počiti nikjer mi ni dano,
od vekov drvim vse naprej!
Jaz videl sem zemlje vstvarjanje,
in rojstvo nebeških svetov;
zrl prvo njih divno migljanje
in gledal razpad bom njihov.
Zemljana jaz slednjega štel sem,
kar vek jih na vek je rodil,
pri prvi zibelki bedel sem
in zadnjo bom krsto kropil.
Sezidal sem mesta, gradove,
gradove in mesta podrl,
neštete rodil sem rodove,
rodove neštete sem strl.
Jaz gledal sem narodov roje,
njih boj in njih bol in radost;
zdaj boje in trude zrem tvoje,
in tvojo sladkost in bridkost.
Kot duh na peruti mogočni
nevidno nad tabo hitim
zdaj venec ti vjem poročni,
a venec mrtvaški za njim.
S skrbmi razoravam ti čelo
in sejem bridkosti v srce;
spet zjasnim oko ne veselo,
obrišem pekoče solze.
Zdaj cvetje zdaj trnje bodeče
iz mojih ti vzraste poljan,
popolne, neskaljene sreče
pod soncem ne včaka zemljan.
O, tudi moj novi oddelek
pač raznih prinese darov
in mnogo izteše zibelek
in mnogo izkoplje grobov.
ponedeljek, 20. december 2010
Simon Gregorčič - Daritev
Daritev bodi ti življenje celo:
Oltar najlepši je -- srca oltar,
Ljubezen sveta v njem -- nebeški je žar,
Gospodu žrtva -- vsako dobro delo.
O, da srce gojilo bi vsekdar.
Ta sveti žar, naj živo bi gorelo,
Enako kresu vedno ti plamtelo,
Bogu in domu žgalo vreden dar!
Odločno odpovej se svoji sreči,
Goreče išči drugim jo doseči,
Živeti vrli mož ne sme za se.
Iz bratov sreče njemu sreča klije,
Veselje ljudsko njemu v oku sije,
In tuja solza mu meči srce!
Oltar najlepši je -- srca oltar,
Ljubezen sveta v njem -- nebeški je žar,
Gospodu žrtva -- vsako dobro delo.
O, da srce gojilo bi vsekdar.
Ta sveti žar, naj živo bi gorelo,
Enako kresu vedno ti plamtelo,
Bogu in domu žgalo vreden dar!
Odločno odpovej se svoji sreči,
Goreče išči drugim jo doseči,
Živeti vrli mož ne sme za se.
Iz bratov sreče njemu sreča klije,
Veselje ljudsko njemu v oku sije,
In tuja solza mu meči srce!
sobota, 4. december 2010
B.Š.Žmavc - Sreča
Sreča je nenavadnih oblik,
barv, vonjav in velikosti,
sreča je vsemu srečen zapik,
od rojstva, pa do starosti.
Sreča je rožnat dežnik
nad sivim dežjem bridkosti
in svilnat klobuček vedrine
nad pustim licem strogosti.
Sreča je šop majhnih srečic
za vse, ki jih znajo ubrati,
je škrlaten srček ljubezni
narisan nad vhodnimi vrati.
Sreča je pesem, prijatelj,
kocka in plišast medvedek,
je neponovljiv trenutek,
lep, dragocen in redek.
Sreča je najbolj srečnih
velikosti, vonjav in oblik
in nikoli je ni preveč
za tisti srečenosen dotik.
barv, vonjav in velikosti,
sreča je vsemu srečen zapik,
od rojstva, pa do starosti.
Sreča je rožnat dežnik
nad sivim dežjem bridkosti
in svilnat klobuček vedrine
nad pustim licem strogosti.
Sreča je šop majhnih srečic
za vse, ki jih znajo ubrati,
je škrlaten srček ljubezni
narisan nad vhodnimi vrati.
Sreča je pesem, prijatelj,
kocka in plišast medvedek,
je neponovljiv trenutek,
lep, dragocen in redek.
Sreča je najbolj srečnih
velikosti, vonjav in oblik
in nikoli je ni preveč
za tisti srečenosen dotik.
ponedeljek, 22. november 2010
France Prešeren - Slovo od mladosti
Dni mojih lepša polovica kmalo,
mladosti leta, kmalo ste minule,
rodile ve ste meni cvetja malo,
še tega rož'ce so se koj usule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjev jeze so pogosto rjule,
mladost, vendar po tvoji temni zarji
srce bridko vzdihuje, Bog te obvarji!
Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dokaj strup njegov je umoril:
sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje,
svet zanič'vati se je zagovoril,
ljubezen zvesto najti, kratke sanje!
Zbežale ste, ko se je dan zazoril.
Modrost, pravičnost, učenost, device,
brez dot žal'vati videl sem samice.
Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak' veter nje nasproti vleče,
kogar v zibeli vid'la je berača,
da le petica da ime sloveče,
da človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepi z golj'fijami, ležami.
Te videt', grje videti napake,
je srcu rane vsekalo krvave,
mladosti jasnost vendar misli take
si kmalo iz srca spodi in glave,
gradove svetle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v puščave,
povsod vesele lučice prižiga,
ji up golj'fivi, k njim iz stisk ji miga.
Ne zmisli, da dih prve sap'ce bode
odnesel to, kar misli so stvarile,
pozabi koj nesreč prestanih škode
in ran, ki so se komaj zacelile,
dokler, da smo brez dna polnili sode,
'zuče nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost po tvoji temni zarji
srce zdih'valo bo mi, Bog te obvarji!
mladosti leta, kmalo ste minule,
rodile ve ste meni cvetja malo,
še tega rož'ce so se koj usule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjev jeze so pogosto rjule,
mladost, vendar po tvoji temni zarji
srce bridko vzdihuje, Bog te obvarji!
Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dokaj strup njegov je umoril:
sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje,
svet zanič'vati se je zagovoril,
ljubezen zvesto najti, kratke sanje!
Zbežale ste, ko se je dan zazoril.
Modrost, pravičnost, učenost, device,
brez dot žal'vati videl sem samice.
Sem videl, da svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak' veter nje nasproti vleče,
kogar v zibeli vid'la je berača,
da le petica da ime sloveče,
da človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepi z golj'fijami, ležami.
Te videt', grje videti napake,
je srcu rane vsekalo krvave,
mladosti jasnost vendar misli take
si kmalo iz srca spodi in glave,
gradove svetle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v puščave,
povsod vesele lučice prižiga,
ji up golj'fivi, k njim iz stisk ji miga.
Ne zmisli, da dih prve sap'ce bode
odnesel to, kar misli so stvarile,
pozabi koj nesreč prestanih škode
in ran, ki so se komaj zacelile,
dokler, da smo brez dna polnili sode,
'zuče nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost po tvoji temni zarji
srce zdih'valo bo mi, Bog te obvarji!
nedelja, 7. november 2010
Simon Gregorčič - Življenje ni praznik
Cvetočega lica, cvetočih še let
zdaj prve korake namerjaš med svet-
nastlali na stezo so pisan ti cvet.
Po poljskih cveticah te žive cvetice
spremljajo kot ženina mlade družice.
In svatov prijateljskih radostni trop
praznuje tvoj prvi v življenje vstop.
In tebe- pač moti te cvetje na poti-
to občo veselje se tudi poloti!
Ne čutiš- naj srca ne vara te čut!-
da vhod le v življenje je s cvetjem posut?
Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,
le trnje zakriva, da zvene ti rano?
Prijatelj ne bodeš za zlo mi pač vzel
resnobne besede na praznik vesel:
Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti deloven dan!
Od zore do mraka rosan in potan
ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!
Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča,
dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
a delo in trud ti nebo blagoslovi!
zdaj prve korake namerjaš med svet-
nastlali na stezo so pisan ti cvet.
Po poljskih cveticah te žive cvetice
spremljajo kot ženina mlade družice.
In svatov prijateljskih radostni trop
praznuje tvoj prvi v življenje vstop.
In tebe- pač moti te cvetje na poti-
to občo veselje se tudi poloti!
Ne čutiš- naj srca ne vara te čut!-
da vhod le v življenje je s cvetjem posut?
Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,
le trnje zakriva, da zvene ti rano?
Prijatelj ne bodeš za zlo mi pač vzel
resnobne besede na praznik vesel:
Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti deloven dan!
Od zore do mraka rosan in potan
ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!
Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča,
dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
a delo in trud ti nebo blagoslovi!
Naročite se na:
Objave (Atom)