Iz nič se zmeraj začenja,
iz molka in iz jeclanja.
Potem se mukoma vzpenja
kvišku - do razdejanja.
Samo vase toneš vse globje
in razvozlavaš šifre zvokov,
ki vro iz dalje globje
kot z nekih zgubljenih otokov,
dokler se iz teme ne izmota
prava štrena in se navežeš.
Potlej si sredi svojega pota
in potlej morda dosežeš
sen, ki nad poljem leta,
trak mesečine
v deška, davno minula leta
in njihove korenine ...
Od tu se pesem začenja
pa najsi shodi ali obupa;
pesem, ki ničesar ne menja,
le utrjuje bilčico upa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar