Drug ti je v skrbno nastavljene mreže
nestanovitno zasačil srce;
vendar na mene še nekaj te veže,
kaj da je, komaj med nama se ve.
Marsikdaj se govorica ti zmeša,
ko me zagledaš med drug'mi ljudmi,
marsikdaj tvoje oko me pogreša,
iščeš okoli me s plašnim' očmi.
Večkrat, ko vtrujena praznega hrupa,
v mislih zamaknjena sama sediš,
vsili v spomin se ti pevec brez upa,
stari čas skoraj nazaj si želiš.
Marsikdaj, ko ti tvoj ljubi zapoje,
sreče v ljubezni se baha vesel,
v srcu te zbadajo pesmice moje,
ki jih od njene nesreče sem pel.
Sama sodila si pred me nemilo,
sama me zmerom še sodiš ostro;
pravijo vendar, da slabo plačilo,
kdor me pri tebi zatoži, dobo.
Trdna med nama vzdiguje se stena
'z brezna globoc'ga do strmih nebes;
vendar ne vzdrža želj skrivnih plamena,
da bi ne mogel on švigniti čez.
Ne pozabiti jih, so te prosili
drugi, ne moje prevzetno srce;
v mislih ti niso, al' mene po sili
pomnila boš ti do zadnjega dne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar